Že kot majhnega so me vzgajali z idejo, da delo ni sramotno, da je treba delati in da je treba prevzemati odgovornost. Skozi vsa leta dela in razvoja svojega posla sem si na samem začetku zadal naloge, da bom delal
-        dosledno,
-        postopno,
-        kakovostno,
-        fer oz. pošteno
-        in da ne bom ostajal nikomur nič dolžan.
Zakaj to pišem?
Razlog je navdih
Navdih, ki ga dobivam od ljudi, ki me ne oz. ki nas (BODIFIT program) ne poznajo najbolje.

Ugotavljam, da smo v prav posebnem obdobju generacij, kjer ljudje nimajo ne navdiha ne strasti za delo, preprosto nočejo delat ali, kar je še najverjetneje – ne znajo delati!

Verjetno je to vzgojno-generacijski problem, ki je morda globalen, je pa zagotovo zelo izrazit v naši zeleni deželi. Prav zanimivo je, koliko je šalabajzerstva in šalabajzerjev okrog nas! Kako vlada vsesplošno prepričanje, kaj vse je nujno treba imeti oz. kaj vse nam pripada oz. je samoumevno. Zelo nerazumljivo oz. manj razumljivo pa je, kaj vse je treba za nekaj narediti.

Pri kokoški je (vsaj upam, da je tako) vsem jasno, da je za jajce najprej potreben čudež – in se zvali pišče, čas – in piščanec raste, čas – in dozori kokoš, čas – in imamo … jajce!

Verjamem, da tudi ta postopek marsikomu ni jasen in bi preprosto zaključil, da v veleblagovnici jajca pač – so. Vse ostalo je nepomembno.

Pri BODIFITU smo skozi leta izpopolnili postopek, kako ločiti tiste, ki jih zanimajo življenjski procesi, od tistih, ki jim je vse samoumevno. Sedaj nas je več kot 100 strokovnih sodelavcev, kar je v določenih sredinah majhna številka, vendar je zame kar velik zalogaj; še posebej, če vzamem v obzir dejstvo, da nas je vedno – premalo.

Naši strokovni sodelavci, ki razumejo in želijo dosegati poslovne rezultate, lahko dosežejo svojo mesečno finančno nagrado oz. plačo tudi do več tisoč evrov. So pa seveda tudi drugi, ki jim je osnova tudi čisto dovolj. Naš proces preverjanja, usposabljanja in pripravništva traja 2 leti. V tem času se zelo lepo izkristalizira, kdo preprosto je za naše delovno področje oz. kdo razume in kdo ne razume, kdo smo in kaj sploh delamo oz. kaj je naše poslanstvo.

Dostikrat slišim očitke najrazličnejših neuspelih uvajalcev, pripravnikov: kaj, kako in zakaj tako. Zanimivo ob tem pa je, da največ tovrstnih očitkov slišim po navadi od tistih, ki so pokazali najmanj rezultatov. Dejansko se prav čuti ta pritisk ljudi, ki mora biti  res neizmeren … kako močna je želja po zdaj in takoj in seveda za čim višje plačilo. Zelo majhen odstotek ljudi pa pokaže interes oz. povpraša, ali je naloga dovolj dobro izpeljana ali se zadeva poplača obojestransko, kaj bi lahko še naredili, da bi bilo prihodnjič (še) bolje.

TOREJ: NOBENE SAMOKRITIČNOSTI, NE DOSLEDNOSTI, NE POTREBE PO STROKOVNOSTI, DA SVOJO NALOGO OZ. SVOJE DELO OPRAVIŠ ODLIČNO!

Znova se mi pojavi vprašanje, zakaj je tako. Vsakič znova pridem do zaključka, da večini ljudi, ni najbolj jasno, kaj sploh pomeni uživati v delu, ustvarjati v delu, vlagati v svoja prepričanja in idejo veliko energije in tako biti uspešen. To seveda terja od človeka kar nekaj odločnosti, vztrajnosti in odgovornosti.

Torej večino niti najmanj ne zanima, kako, kaj in zakaj to jajce.

Seveda pa absolutno obstajajo izjeme. Obstajajo ljudje, ki jih srečujem dnevno ali bolj poredko, ki me tolažijo in dokazujejo, da ni samo z mano nekaj hudo narobe, ampak da preprosto obstajajo tudi taki, ki jih zanima, ki si želijo, ki so sposobni iti preko svojih meja. In ti so po navadi zadovoljni ter uspešni na poslovnem in tudi na osebnem področju.

Ob tej priložnosti se vsem tem, ki razumejo, si želijo, se učijo in znajo ter želijo biti iz dneva v dan boljši, iskreno zahvaljujem.

Želim, da še naprej  v naši organizaciji z vsemi, ki so v tej skupini,

STRMO,

PREUDARNO in

PREPRIČLJIVO  GRADIMO,

kar je naša motivacija, strast in veselje.

BODIFIT - my way of life